Da so Prekmurci krasni ljudje, vemo že dolgo. Že od takrat, ko je šla v Bogojino v posvojitev naša kravica Minka. Zdaj smo se našli s srčnima človekoma z drugega konca pokrajine preko Mure, ki sta bila že po prvem razgovoru zaljubljena v našega Maxija. In smo šli na pot.
Pri nas je imel svojo posteljico, zdaj ima svoj kavč in dva ljubeča lastnika – to je vse, kar si je ves čas želel in zaslužil. Zelo smo srečni zanj, čeprav ga malo pogrešamo….
20. marec je svetovni dan sreče in hkrati tudi dan Tačk pomagačk!
Viva se je absolutno strinjala s tem, ko je pokukala v pisani svet Tačk, se družila z otroci, z odraslimi, s kužki, enim tudi malo večjim od sebe – kužkom Pazijem…., pomagala pri promociji nove knjižice Tačko avtorice in predsednice Društva Dušanke Prelc Premate, in očitno zelo uživala.
Hvala, Jernej Lasič, za čudovite fotografije!
Mnogo prezgodaj je odšla moja ljuba Tačka. Nič in nihče je ne more nadomestiti. Bila je tako posebna in tako moja.
Ko sem prvič predstavljala našo Jenny na spletni strani, sem napisala: «Zlato v imenu, zlato v srcu«. Slednje je ohranila do svojega prezgodnjega odhoda. Borih šest let je imela, ko se je zaradi histiocitnega sarkoma pridružila med zvezdami svojim predhodnikom: Astri, Deepu, Thuji, Latini, Wenayi, Fani in Fellowu.
Njena zdravstvena kartoteka je bila do letošnjega poletja prazna, pač pa so arhiv napolnila dokazila o njenih uspehih: o uspešnem šolanju, opravljenem B-BH izpitu in testiranju o primernosti za terapevtskega psa ter nazadnje tudi uspešno zaključeno pripravništvo pri Društvu Tačke pomagačke. Bila je izjemna Tačka, ki ni potrebovala povodca in je razumela vse. Doma je bila glasna čuvajka, »gospa zvonec«, sprejela je vsakega, ki ga je sprejela naša družina. Tudi novo družinsko članico – malo Vivo, tudi posvojenca – živahnega Maxija.
Globoko je zasekala njena bolezen, njeno prezgodnje slovo je boleče, praznina zeva povsod: med otroci v šolah, med starostniki, med strokovnimi delavci… najbolj pa doma, pri mojih nogah. Nikdar ni bila več kot meter, dva stran. Neizmerno jo pogrešam.
Z Vivo sva se spomladi vrnili na vadišče polni volje in navdušenja, da izpiliva kinološko koreografijo, predpisano za nov program BH/VT. Bili sva res pridni učenki, z nama sta se ukvarjali prizadevni inštruktorici Karmen in Neža iz šole priden.si , hodili sva na dodatne ure dopolnilnega pouka k odličnemu Saši iz šole Švrk…. in 21. junija, tik pred neznosno poletno pripeko, nama je pod budnim očesom sodnika Saša Cveka uspelo. Viva se je izkazala in prijetno presenetila, kot to znajo le bernčki… Zdaj pa novim zmagam naproti! Ko se malo ohladi….
Naša ljuba Jenny! Saj ni res… že pet let ima, pa se zdi, da smo komaj začeli našo skupno pot. Prijazna, zanesljiva, priljubljena Tačka, moja senca, glasna čuvajka naših domov, potrpežljiva Vivina velika sestrica…
Za svoj praznik si je zaslužila slastno torto, delo Saše Zajc ♥, ki nam vedno za naše pasje praznike izpolni vse naše (in pasje) želje!
In druga tortica? Jenny je na svoje praznovanje povabila tudi Vivo, ki je torto z veseljem pohrustala.
Vse najboljše, Jenny, in še mnogo veselih zdravih let!
Novi mladički v družino prinesejo nove izzive in tudi pri nas ni nič drugače.
Lanskega avgusta se je življenje pri nas začelo odvijati v intenzivnem ritmu, ki ga je narekovala mala živahna kepa. Oktobra sva se pridružili skupini v šoli »priden.si«, kjer so nama dobrohotno spregledali tudi kakšno otroško razposajenost, vendar sva tečaj uspešno zaključili. Letošnjo jesen pa je Viva začela s pravim šolanjem.
Za nama je že devet šolskih ur na travnatem vadišču na ljubljanskem Barju in trening v urbanem okolju nedaleč stran. Ko smo se po zaključeni uri »sošolci« pomenkovali med seboj in delili izkušnje ter nasvete, sem poudarila, da je tokratni tečaj po programu B-BH za šolanje psa spremljevalca v urbanem okolju že moj deseti po vrsti, me je moj sotrpin, lastnik živahnega avstralčka, vprašal, če s tem mislim na tečaj z enim samim psom ali….. Kadar se spomnim na ta pripetljaj, se prav od srca nasmejim, čeprav je v vsaki šali zrno resnice.
Zakaj sem že desetič vpisana s svojim psom v pasjo šolo in zakaj vztrajam, da vsak naš pes opravi izpit? Vaje, ki se jih učimo v nadaljevalnem tečaju, utrjujejo delo iz male šole in ga nadgrajujejo z novimi zahtevami. Psi se radi učijo, berniji še posebej, v upanju na slastno nagrado ali živahno igračko. Z novo pasjo družbo pa nastopijo tudi novi izzivi. Mladi psi so igrivi in željni pasje družbe, pri naši Vivi pa je ta lastnost še posebej izražena, saj prihaja iz številčne pasje družine. Tam je bila pasja družba sopomenka za pasjo žurko, v šoli pa je potrebno to dejstvo preusmeriti v mirno sprejemanje drugih psov. S tem izzivom imava največ dela. Po drugi strani pa pri vzgoji in učenju psa sami sebe težko nadziramo, zavedamo pa se, da je pri vzgoji in šolanju psa pomemben vsak (zamujeni) trenutek in vsaka (napačna) reakcija. Zato je več kot dobrodošlo, da imamo ob sebi izkušenega inštruktorja – kinologa, ki razume govorico psov in zna prevesti pasji jezik tudi lastniku. Priznam, da kakšen nasvet rade volje podelim tudi sama, saj prej opazim napako pri sošolcih kot pri sebi…
Z Vivo še nisva povsem odločeni, ali bova šli na izpit v zimskem roku ali bova raje počakali na spomladansko – poletnega. Viva je skoraj dopolnila 18 mesecev, kar je za bernija še vedno zgodnje mladostno obdobje. Previsoka pričakovanja vodijo prej v razočaranje kot v proslavo uspešno opravljenega izpita. Slednji pa še zdaleč ne pomeni, da je vzgoje in šolanja konec…..
V začetku maja, natančneje 2. maja 1994 sem v svoje naročje sprejela živahno malo tribarvno kepo, mojo prvo bernsko planšarsko psičko, v njenem rodovniku pa je pisalo, da se imenuje Astra von Reichenbrunnen. Za vedno je zaznamovala moje življenje in življenje vseh mojih dragih, ki je od tistega dne teklo in še teče “po bernsko”. Neskončno hvaležna sem za vsak dan z berniji in upam, da jih bo še veliko!
Tako je naneslo, da smo se oktobra in decembra udeležili dveh dogodkov, vezanih na blagoslov živali: prvič na god sv. Frančiška Asiškega 4. oktobra, drugič pa danes na god sv. Štefana, zavetnika konjev. Obakrat smo izkoristili priložnost tudi za druženje in učenje lepega vedenja. Viva se je izkazala!
Jenny danes praznuje 4. rojstni dan. Kako hitro je minilo….
Še včeraj je bila plah mladiček, ki je poslušno sledila Fani in Fellowu. Hitro je osvojila hišna pravila, dokončala šolanje in postala Tačka.
Na delu je praznovala tudi svoj današnji praznik, ko je s svojim prihodom razveselila otroke na Rakitni.
Če odštejemo njen neizmerni in včasih neprimerni apetit, je odlična spremljevalka, delovna psička in prijetna družba živahni Vivi.
Upamo, da bo z nami še dolgo, zdrava in vesela!
Vse najboljše, Jenny!
