Kar je res, je res. Človeka mora biti malo nor, da vzame s seboj na morje dva velika, kosmata psa, pa čeprav je jesen že na pragu. Ker pa moja dva krdelnika poznata še nekaj tako »norih« ljudi, naju – mojo mamo in mene – odločitev sploh ni presenetila. Moja prva in najljubša krdelnica je svoj napovedani podvig opravičila – saj je vendar doma v stroki! – z zdravstveno ugodnim vplivom morja na moje vnete tace, moja mama pa je v vodi prava pasja »Ester Williams« in tako je prvemu krdelniku zmanjkalo tehtnih razlogov za »proti«. Cel teden je tako “prvi” v rokah držal telefon in iskal nekoga na otoku, ki bi vzel pod streho kombinacijo 2 (človeka) + 2 (psa) in po možnosti še kaj skuhal zraven. Večino je malodane zadela kap, veliko jih je gostobesedno zatrjevalo, da nimajo nič proti kužkom, ampak gostje jih ne marajo… Ko si pa enkrat tam, je otok malodane prazen in le gostje te navdušeno pozdravljajo in božajo na vsakem vogalu! Ko se je našla gospodinja, ki nas je bila pripravljena vzeti v hišo, smo šli na pot.
KO SO PREDSTAVE DALEČ OD RESNIČNOSTI
Jutranje vstajanje se je pričelo kot na običajen delovni dan, le da je “prva” pospešila tempo in potrojila običajno jutranje tekanje po stopnicah. Pred garažo so pričeli rasti kupčki prtljage. Ko se je zraven pojavil zabojček z mojo hrano, sem vedel, da gre zares. Moja mama je zaradi temeljitega nadzora, da ne bi česa pozabili, že pol ure pred odhodom sedela v prtljažniku avtomobila. Hrana, sklede, voda, povodci, slamnati kovček s krtačami in glavniki, priročna lekarna, pregrinjala, brisače – res je imela veliko dela. Ker so to dela, ki bolj ležijo ženskemu delu družine, sem si privoščil malo daljši jutranji sprehod po rosnem gozdu. Potem smo se pa odpeljali. Mimogrede smo bili v Kočevju, kjer z mamo običajno izstopiva, kadar gredo moji krdelniki na morje. Tokrat smo odbrzeli mimo »najinega« hotela.
Oblačno vreme mi je neznansko ugajalo in večino poti sem – priznam – prespal. Prebudil sem se le, kadar mi je mama nerodno stopila na glavo. Ona pravi, da je rekreacija zelo pomembna in večino poti – čeprav v avtomobilskem prtljažniku – prehodi. Seveda sem vstal tudi na državni meji, ko je zdolgočaseni uslužbenec pregledoval moj potni list. Ko smo zagledali morje (skoraj sem že pozabil, kako izgleda!), je že sijalo prijazno jesensko sonce. Minil je še en dremež v prijetno ohlajenem in zasenčenem avtu, pa smo bili v nekaj avtomobilov dolgi vrsti v trajektni luki. S “prvo” smo si pretegnili noge, “prvi” je poskrbel za vozovnice in moje prvo vkrcanje je bilo tu. Kako sem bil nestrpen! Ovohal sem na pol prazen trajekt, ljudje so naju z mamo začudeno opazovali, trajektni delavec se je pozanimal za najino pasmo.
Ko sem spokojno počival med kratko vožnjo in me je “prva” pogledala, sem vsakokrat pomahal z repom. Naj ve, da se strašno veselim skupnih počitnic. Moja “prva” je pač nekaj posebnega: od trenutka, ko sem prilezel iz maminega trebuha, sem del njenih rok, njenega naročja in del njenega srca. Tudi moja mama ni skrivala veselja, le da ona ni bila čisto nič spokojna. Pazila je na vsak gib “prvega”, ko je lezel na zgornji krov trajekta – lahko se mu kaj zgodi, ko je tako radoveden, je zagotovo razmišljala.
Izkrcanje je šlo hitro, nastali sta dve fotografiji za spomin, potem pa brž naprej pogledat, kaj nas čaka v menda edini vasici na otoku, kjer gostijo tudi pse. Ljudje so nas sprejeli sicer malo boječe, ampak prijazno, vse ostalo pa – ojoj! Mački, povsod sami nemogoči in nevzgojeni mački, ki so tekali okrog vogalov kot strela! Kako bi se zapodil za njimi – jaz pa na povodcu! Hiša je stala zraven hiše, na domačo zeleno travo okrog mojega pesjaka me je spominjala samo barva obraza moje “prve”. »Tole je pa podobno, kot če pelješ fanta s kmetov na počitnice v velemestni blok,« sem tuhtal. Nalajalo me je nekaj majhnih mešancev in en človek, ki je rekel, da morava biti z mamo ponoči privezana, da mu ne bova poklala ovac. Kar streslo me je od groze, kako znajo tudi ljudje lajati! Kaj me brigajo uboge ovce sredi osata in razbeljenga kamenja, mene je bolj zanimalo morje. “Prva” se je udeležila mojega prvega kopanja v morju. Moja mama sicer elegantno plava, jaz pa za razliko od nje še vedno rad čutim trdna tla pod nogami, vsaj pod zadnjimi. Pa sem si rekel, da je za pravo plavanje še dovolj časa. Galebi – te nesramne leteče kokoši – so se mi posmehovale z varne razdalje. Prijazen slovenski turist, ki ga je ob spominu na lastnega kužka, ki ga je čakal doma, malo stiskalo okrog srca, me je na plaži pregnetel od smrčka do repa. Še so prijazni ljudje! Ko sem se sušil na terasi, je mimo po cesti pridrvela peščica vreščečih otrok na rolerjih. Takoj sem šel v akcijo, da bi umiril mularijo! Pridružila se mi je še mama, za njo pa sta pridivjala še oba krdelnika. Otroci so bili nekoliko bledi, moji pa malo rdeči v obraz. Akcija se je končala z izidom »vsi proti nama«: z mamo sva bila privezana na terasi, »prva« pa je prišla po večerji vsa skrušena k nama srkat svoj kozarček vina.
ODLOČITEV JE PADLA: SELIMO SE!
Takoj po zajtrku, je rekel »prvi«, in vsi smo si oddahnili. Sam sem to slutil že ponoči: vsakokrat, ko se je kdo v postelji obrnil ali se je na hodniku prižgala luč, sem od veselja, misleč, da gremo ven na svež zrak, živahno pomahal z repom. Prazna omara in vrata so delovala kot imeniten boben, da je moje veselje odmevalo po celi hiši. V besednjak »prvega« pa se je vpletlo nekaj čisto novih besed … Prtljaga je bila v avtu v pičlih petih minutah, nato pa smo bili spet na poti.
»Prva« je bila optimistično razpoložena, glavni krdelnik se je menda vzoroval po njej. Naslednja postaja: prekrasni bungalovi, lastna urejena plaža, mir, le z eno napako: ne sprejemajo psov. Z mamo sva vseeno okusila razkošje prepovedane plaže in se pošteno osvežila. Spet smo se vozili, tokrat od ene do druge turistične pisarne. Prostih sob nič koliko, le psov ne marajo. Še ena vas, je rekel »prvi«, potem gremo pa domov. V tretji vasi je mladenka na vratih turističnega biroja klepetala z babico in njenim štiriletnim vnukom. »Kolikor jaz vem«, je rekla »informatorica«, »je s psi težko. Pri nas jih vzame samo tale gospa tukaj!« »Prva« od presenečenja ni takoj zaprla ust, prijazna gospa pa je hitela razlagati o odmaknjeni hiši na robu naselja, o prostem apartmaju, pogledu na morje, o veliki terasi, ločeni od preostale hiše – in da je psi ne motijo. Z mamo sva besno vlekla na ušesa. Potem smo šli pa najprej previdno pogledat! Mali Mihael, ki je moško korakal z nami, je rekel, da sva z mamo zelo lepa, naju previdno pobožal in se vidno razveselil, ko smo štiriglasno ugotovili, da so se naše morske počitnice pravkar zares začele. Mihael je še rekel, da je treba dati psičkom vodo, kar je »prva« nemudoma naredila, in bili smo kot doma. Gospodar je pobrskal po ropotarnici, prinesel vratca in zaprl teraso, da sta bila moja krdelnika povsem brez skrbi. Sledil je sladek počitek v opoldanski vročini: z mamo sva se namestila vsak ob svojem krdelniku ob postelji v hladu prijetne sobe. Pozno popoldne smo si ogledali okolico: le lučaj je bil do morja in že sem slutil dolge jutranje sprehode po dehteči obali. Koliko novih vonjev je vskrkaval moj smrček! Z mamo sva si privoščila še eno plavanje, moja krdelnika pa večerjo. Noč sem prespal na terasi ob pihljanju svežega burina in prav dobro sem se počutil.
PLAVALNI TEČAJ IN VEČERNA POTEPANJA
Naslednjih nekaj dni je bilo, vsaj kar se mene tiče, nepozabnih. Ker moja »prva« že dva meseca hrepeneče vzdihuje, kadar ji kdo omeni počitnice na morju, mislim, da teh dni tudi ona ne bo pozabila. Jutranji sprehodi ob obali so se zaključili s plavanjem in nakupom sestavin za zajtrk. Prvi krdelnik, ki je nakupoval, je vedno prinesel še kaj sladkega za po poti. Samo po sebi, brez milogledih oči, je bilo jasno: vsak sveži rogljiček ali kolaček je šel na štiri dele. Po zajtrku smo se zelo počasi odpravili na plažo. »Prva« je vztrajala pri sončniku in plastenki vode kot obveznem delu opreme za sončenje. Kaj hitro smo se vsi štirje zapodili v vodo in moj plavalni tečaj se je pričel zares. Dokler nisem spremenil stila plavanja s prvimi tacami s kravla v pasjega, »prva« ni popustila. Ko so po dveh dneh »splavale« še zadnje tace, je bila pa zadovoljna. No, seveda, priznam: jaz tudi.
Kopalcev je bilo za vzorec, nekaj preglavic so povzročali le galebi. Ko sem jih hotel spoznati pobliže, so prhnili v zrak in se nato krakajoč udobno pozibavali na vodi nekaj metrov od obale. Z mojim novim znanstvom dokončno ni bilo nič, zato se zanje do konca počitnic nisem več menil. O kopalcih pa le tole: vsakokrat, ko je kdo zakorakal v temno in mokro morsko gmoto, me je zelo zaskrbelo zanj in sem – od bolj ali manj blizu – preveril, če zna človek res plavati. Ko se je vrnil iz vode, sem ga prešerno pozdravil, včasih tudi z lajanjem, in zelo sem bil hvaležen moji prvi krdelnici, da je prevajala, sicer bi lahko kaj hitro prišlo do nesporazumov. Mar naj vsakemu posebej razložim, da so moji daljni sorodniki včasih vlekli mreže iz morja in še danes rešujejo človeška življenja?
Moja mama je s pravo žensko radovednostjo ovohavala na plaži vse, kar ji je prišlo pod smrček, da o tem, kako se je nespodobno sončila leže na hrbtu, sploh ne govorim. Sam sem se namestil pod sončnik tik poleg moje prve krdelnice, ki ljubi sonce približno v enaki meri kot jaz, in od utrujenosti nemalokrat zadremal. Moja mama se je skupaj s »prvim« nastavljala soncu, ko pa nam je postalo prevroče, smo se umaknili v hlad našega začasnega domovanja in oddremali popoldanski počitek. Del večernega sprehoda je bila tudi večerja v eni od restavracij na otoku. Vsak večer v drugem kraju – moja dva krdelnika sta nepoboljšljiva potepina – smo poiskali restavracijo po našem okusu: dobra hrana, dobra pijača, skleda vode, prijazni ljudje, dovolj prostora med mizami za naju z mamo. Povsod sva bila dobrodošla in z zglednim »igram se tepih« sva svoj sloves tudi upravičila. Dišave z miz naju že dolgo na premamijo več, pa tudi veselje z repom izražava bolj previdno, odkar smo doma zamenjali nekaj kompletov kozarcev.
NASVIDENJE, MORJE ! IN LJUBO DOMA
Kaj hočemo, vsake dobre reči je prekmalu konec. Osiromašen zabojček s hrano in ostala prtljaga so romali v obratni smeri kot pred tednom dni, kljub dnevu odhoda pa se dopoldanskemu kopanju nismo odpovedali. Moja krdelnika sta ugotavljala, da sem prav zadnji dan pokazal najboljše plavalno znanje in je prava škoda, da odhajamo. Moje tace so bile v odličnem stanju (pa je imela »prva« spet prav!) in dobre volje smo se z Mihaelom fotografirali za slovo. Simpatičnemu fantku sem cmoknil še poljubček (čeprav to storim zelo redko) in odbrzeli smo. Trajekt je v luki čakal samo še nas in nato odpeljal. Še pošteno se nisem utegnil naspati, že smo na meji spet zmotili carinika pri popoldanskem počitku. »Samo še skok v Kolpo, da speremo slane kožuhe!«, je odločil »prvi« in naju z mamo povabil na osvežilno sladkovodno kopel. Ura je postajala primerna za kosilo in krdelnika sta pričela razmišljati, kje si bosta privezala dušo. Ko sta pred prvo gostilno jadrno obrnila pete in naju strpala nazaj v avto, ker nas je na dvorišču preteče pričakal domači nemški ovčar, mi je bilo jasno, da brez naju z mamo ne kanita sesti za mizo. Tudi pred drugo gostilno je čakal ovčar, tokrat škotski in ni bilo videti, da bi nas vse štiri prostovoljno spustil v lokal. Ko smo ustavili pred tretjo gostilno, sem bil zaradi bližnjega vonja po medvedu prepričan, da gremo v živalski vrt, pa smo šli le na vrt, kjer po desetih minutah natakarja ni ganilo, da so prišli lačni gostje. In so lačni tudi odšli… Na vratih četrte gostilne je bil sicer narisan prečrtan pes, a sva se s prvo krdelnico šla vseeno noter pokazat – pes se pač razlikuje od psa. Osebje je bilo sicer neenotno, vendar je polovica »sicernimamoničprotikužkom…« le pretehtala. V peti gostilni je bila prava dolenjska ohcet in »prvi« je rekel, da manjkamo samo še mi. Ni mi bilo sicer jasno, zakaj je potem odpeljal naprej?! Čas za večerjo je bil skoraj mimo, ko nas je končno izza vogala gostinskega vrta tik pred domačim pragom pozdravila Lordova nalepka o dobrodošlih kužkih. Še sreča, ker bi si sicer krdelnika od lakote pogrizla komolce. Dobili smo lastno sobo, svežo vodo, hladno pivo, pohano piško… – oh, ljubo doma!
Deep River
