In deveti dan je Bog ustvaril psa!
Opis pasme sem prvič napisala za objavo v reviji Moj pes leta 1994, pozneje za revijo Kužek, nato za revijo Kinolog in spet za revijo Moj pes. Opis pasme je moje delo tudi na spletnih straneh skupine MOJ BERNI, t.j. nekdanjega Slovenskega kluba za bernske planšarske pse.
Prav vsaka ugotovitev temelji na dolgoletnih domačih in tujih izkušnjah, številnih posvetih s strokovnjaki s posameznih področij in predvsem na nedeljeni ljubezni do pasme. Z leti se opis pasme ni spremenil, pač pa se je nabralo veliko novih izkušenj, spoznanj strokovnjakov, genetikov, veterinarjev…
Bernski planšarski pes
(skrajšan prispevek je bil objavljen v reviji Kužek novembra 2014)
Njegova čudovita zunanjost skriva mehko srce, zato je ena najbolj priljubljenih velikih pasem
Zgodovina
Že skoraj 120 let je minilo od ustanovitve prvega švicarskega kinološkega kluba z imenom »Berna«, ki je prvi združil vzreditelje bernskih planšarskih psov. Ti so se takrat imenovali še »dürbachlerji« po vasici Dürbach, kjer se je »bernska« zgodba pravzaprav začela. Kmetje centralne Švice so potrebovali zanesljivega vsestranskega psa, mirnega značaja, dovolj velikega za čuvaja in dovolj robustnega za vleko mlekarskega vozička. Ta lastnost je prišla prav vsem, ki si niso mogli privoščiti konja, pa jim je pes pomagal pri prevozu mleka v sirarne. Zato so predstavnike pasme poimenovali »konjiček revnih«.
Izvor in starost tega psa ostaja neznanka, saj dokazanega porekla ni. Korenine domnevno segajo do tibetanskega mastifa, ki naj bi prišel z Rimljani preko Alp. Podoba psa z dolgo dlako na svetilki, ki so jo našli med rimskimi izkopaninami blizu Züricha, je namreč zelo podobna bernskemu planšarskemu psu. Kljub temu viri trdijo, da so po sledovih najdenih lobanj ti psi domovali na ozemlju današnje Švice že 4000 let pred našim štetjem. Berni je ostal pes kmečkih dvorišč, spremljevalec, pomočnik, čuvaj. Od vsake pasme, ki so jo – načrtno ali po naključju – dodali k njegovemu poreklu, je zagotovo odnesel le najboljše: novofundlandec mu je zapustil ljubezen do vode, bernardinec miren, včasih celo flegmatičen značaj in robustno zgradbo, rottweiler voljo do dela in čuvanja, …
Dürrbachler je bil leta 1902 prvič priveden na razstavo, leto 1904 pa beležimo kot prelomno, saj je bil takrat prvi primerek pasme vpisan v švicarsko rodovno knjigo. Leta 1907, ko so v Burgdorfu ustanovili “Swiss Dürrbach Club”, se je s pasmo in njeno načrtno vzrejo pričel ukvarjati priznani kinološki sodnik, znanstvenik in vzreditelj prof. dr.Heim, ki je imel dovolj znanja in ugleda, da se je vzreji pod njegovim vodstvom posvečalo vse več lastnikov. Burgdorf je do danes ostal pojem zibelke bernskih planšarskih psov, saj se vse največje specialne razstave švicarskega pasemskega kluba odvijajo prav tam. Pasma je kot še mnogo drugih seveda doživljala vzpone in padce, razvoj kmetijstva in motorizacije je vleko mlekarskih vozičkov potisnil v kot, obdobje po obeh vojnah pa prav tako ni bilo naklonjeno vzdrževanju in vzreji velike in zahtevne pasme. Prof. Heim je zaslužen tudi za preimenovanje pasme v današnjo obliko, kar se je zgodilo leta 1913. V Švici ima bernski planšarski pes še tri »bratrance«: velikega švicarskega planšarskega psa, appenzellerja in entlebucherja, ki so obarvani zelo podobno. Berni, kot mu radi ljubkovalno pravimo, pa se od njih razlikuje po masivni telesni zgradbi in dolgi rahlo valoviti svileni dlaki.
Zunanjost in značaj
Bernski pasemski pes spada med večje dolgodlake pasme. Iz pasemskega standarda, ki ga je objavila mednarodna kinološka organizacija FCI (FEDERATION CYNOLOGIQUE INTERNATIONALE) pod številko 45, povzamemo, da je to dolgodlak, tribarven, srednje velik, močan in gibčen delovni pes s krepkimi okončinami; harmoničen in uravnotežen. Pomembno je razmerje med višino na vihru in dolžino; idealno je 9 : 10, kar pomeni, da pes ne sme biti predolg, ampak naj pride do izraza njegova čokatost. Samci na plečki merijo od 64 do 70 cm, samice pa od 58 do 66 cm.
Dlaka je dolga, ravna ali rahlo valovita. Osnovna barva je črna z intenzivnimi rjavo-rdečimi ožigi na licih, nad očmi, na vseh štirih nogah in na prsih ter z belimi oznakami na sledečih mestih: jasna, bela simetrična oznaka na glavi: lisa na čelu, ki se proti smrčku obojestransko razširi v belo oznako na gobcu, bela, zmerno široka oznaka na goltancu in na prsih, bele šape, bela konica na repu. Tako razporejena belina daje pasmi simpatično milino.
Glava je močna, zgornji del glave je rahlo zaobljen, čelna brazda je rahlo izoblikovana, gobec pa močan in srednje dolg. Smrček je črn. Oči so temno rjave, mandljaste oblike s prileženimi vekami. Telo je močno in kompaktno. Rep je košat, sega najmanj do skočnega sklepa, v mirovanju je spuščen, v gibanju vihrajoč kot zastava ali nošen nekoliko iznad hrbta. Pomembno je njegovo gibanje, ki mora biti dolgo in enakomerno, korak mora biti izdaten in odriv zadnjih nog prav tako.
Ko si ogledujemo bernskega planšarskega psa, je potrebno vedno imeti pred očmi njegovo osnovno nalogo, vleko vozička, zganjanje živine,… delo torej, za katerega je bila pasma ustvarjena. Čeprav so iz zdravstvenih razlogov vzreditelji v Švici pričeli raje izbirati med nižjeraslimi primerki, so ohranili robustnost. Ta se pri nas v zadnjih letih žal izgublja.
Značaj bernskega planšarskega psa je kljub njegovi osupljivi lepoti in veličastnosti njegova največja odlika. Standard navaja, da je berni zanesljiv, pozoren, čuječ in neustrašen v vsakdanjih situacijah, dobrodušen in navezan na znane osebe, samozavesten in prijazen do tujcev, ne preveč temperamenten, dobro vodljiv. Zaradi svoje velikosti je suveren čuvaj svojega dvorišča, čeprav marsikateri lastnik meni, da bi morebitnemu vlomilcu berni pomagal nositi plen v avto, tako je ustrežljiv.
Vzgoja in šolanje
Trditvi, da je bernski planšarski pes zelo učljiv kuža, bodo morda nasprotovali (sicer redki) inštruktorji v pasjih šolah, vendar velja, da je s pravo motivacijo mogoče bernija izšolati za prav vsako delo, ki mu ga dopušča njegova konstitucija. Šolanje za psa spremljevalca z izpitom v urbanem okolju bo opravil z odliko, saj bo za svojega človeka pripravljen storiti vse in še več.
Vedno svetujem, da se lastnik z mladičkom čim prej odpravi v kakovostno malo šolo, vendar naj bo izbira res preudarna. Žal še vedno delujejo pasje šole z zastarelimi in celo škodljivimi pristopi. Mlademu bernskemu planšarju lahko za vedno pokvarite značaj in privzgojite slabe izkušnje. Za življenje v urbanem okolju potrebujemo psa, ki bo navajen stikov z drugimi psi, pa vendar bo lastnik bolj zanimiv kot drug pes. Pes nujno potrebuje veliko dobrih izkušenj, na kakšen način mu jih predstavimo, pa je odvisno od njegovega značaja. Načeloma vsak pes potrebuje prilagojeno vzgojo in šolanje, tega bi se morali zavedati tudi v pasjih šolah.
Grobega ravnanja berni ne prenaša, saj je rahločuten in prej kot katerakoli druga pasma prebere razpoloženje svojega skrbnika. Po naravi je zaupljiv, zato ga je potrebno že od prvega dne, ko prestopi domači prag, čuvati pred neprijetnimi izkušnjami, po drugi strani pa vztrajati pri svojih zahtevah in mu postaviti meje. Od začetka ga navajamo na dotikanje, česanje, pregled zob, nego uhljev. Nagrada in pohvala sta najpomembnejši orodji pri vzgoji in šolanju bernija, na kar večina vaditeljev in vodnikov prerada pozablja. Berni ne bo nikdar brezpogojno poslušen pes, ker je ena od njegovih prvinskih nalog tudi samostojno ukrepanje, ko gre za čuvanje ali zganjanje črede. To je potrebno pri zahtevah do psa tudi upoštevati in mu pustiti določen del svobode. Nikdar ne bo razočaral!
Ker smo uvodoma poudarili, da gre za veliko pasmo, se je potrebno zavedati, da mladič relativno pozno dozori in od njega ne smemo zahtevati preveč. Pri dveh letih in pol je kuža odrasel, čeprav se prenekateri berni celo življenje do pozne starosti obnaša kot mladiček. Prva šolska izkušnja naj bo torej v kakovostni mali šoli, kjer razumejo posebnosti pasme. Nemalokrat se je že zgodilo, da so prav v pasji šoli z neustreznimi metodami pokvarili bernijev mehak značaj. Če nemškega ovčarja z malo truda izšolamo v pasji šoli in opravimo izpit pri dobrem letu starosti, za bernija velja, da bo na istem programu uspešen pri letu in pol, morda dveh.
Veliko lastnikov je v času šolanja razočaranih nad svojim bernijem, ki se nikakor noče igrati z zvito vrvjo. Dr.Malcom B.Willis, genetik, vzreditelj in kinološki sodnik iz Velike Britanije, navaja ugotovitve, da veliko število bernskih planšarskih psov ne prinaša predmeta nazaj skrbniku in to znanstveno utemelji s trditvijo, da je ta lastnost prirojena le pri devetnajstih od stotih psov. Zato je veliko lažje psa naučiti loviti predmet kot prinesti ga nazaj lastniku. Pasji šolarji imamo torej znanstveni dokaz, zakaj se našemu berniju ne da poditi se za zvito vrvjo in jo nato še nositi nazaj vodniku.
Dodatno dejstvo, da je ob primernem načinu šolanja berni lahko zelo uporaben kuža, je njegova prisotnost v mnogih kinoloških disciplinah: pri poslušnosti, v rally obedience-u, kljub ne ravno idealni telesni zgradbi ga najdemo tudi v agility-ju in pri reševalcih. Žal se v sledenju, eni najlepših športnih disciplin, ki je v veliko veselje psu in vodniku, berniji ne pojavljajo ravno pogosto. Neskončno uživajo pri učenju trikcev, njihova »paradna disciplina« pa je terapija s psi. V zadnjem času se pojavlja vse več terapevtskih parov, ki obiskujejo vrtce, šole, domove za starejše, bolnišnice, domove oseb s posebnimi potrebami… in vsepovsod se kljub neobičajni velikosti berni odlično obnese. Berni je navsezadnje pred desetletjem oral ledino med šolanimi terapevtskimi psi pri nas.
S skupino bernijev, od katerih sta bila samo dva šolana terapevtska psa, smo člani Slovenskega kluba za bernske planšarske pse pred leti obiskali Dom Nine Pokorn, kjer bivajo odrasli varovanci s posebnimi potrebami. Razpon prebivalcev doma sega od mobilnih in delovno angažiranih oseb do tistih, ki so prikovane na posteljo, odziv vseh na obisk velikih dolgodlakih prijaznežev pa je bil izjemen. Tudi tisti psi, ki so se s tovrstno nalogo srečali prvič, so bili mirni, prijazni, pripravljeni sodelovati in pokazati vse, kar znajo. Ko vidiš velikega kosmatinca, kako nežno položi tace na bolniško posteljo in se pusti božati okorelim prstom, se človeku res orosijo oči.
Vse več skrbnikov se odloča, da bodo svojega bernija vpregli v voziček. To je najbolje storiti s pomočjo druge osebe – pomočnika, ki ga kuža dobro pozna in v sproščenem okolju, po možnosti skupaj s psom, ki je te veščine že vajen. Kot pri vsakem učenju je tudi tu pomembno pravilo postopnosti in brez prisile. Odrasel berni lahko vleče voziček s tovorom dvojne teže od njegove lastne, vendar mora biti voziček dobro uravnotežen in oprsnica natančno narejena ter pravilno nameščena. Danes je pri nas to zabavna demonstracijska disciplina, ki je v veselje psu in v ponos skrbniku, v ZDA pa prirejajo prave revije in tekmovanja po zelo strogih pravilih, vozički z berniji pa so na ogled na vsaki malo večji kinološki prireditvi ali srečanju bernskih planšarskih psov.
Zdravje in nega
Če smo se še pred nekaj leti hvalili, da smo znatno zmanjšali pojav kolčne displazije pri bernskem planšarskem psu, razgovori z veterinarji kažejo, da se ponovno pojavljajo psi, ki jih je potrebno zaradi te dedno pogojene bolezni kolčnih sklepov uspavati že pri šestih mesecih. To je kaj žalosten podatek, ki mu botrujejo preohlapna vzrejna pravila po eni strani, po drugi pa želja po hitrem zaslužku samozadovoljnih rejcev, ki jim je zdravje psov prav malo mar. Kupci mladičev bi morali dosledno iskati potomce staršev brez kolčne in komolčne displazije. 
V tujini, posebej v deželah severne Evrope imajo veliko pojavov maligne histiocitoze tako, da bijejo plat zvona, pojavljajo se tudi druge oblike tumorjev kot npr. sarkomi, limfomi, tumorji seskov. Slednjim se lahko lastniki psičk izognejo z zgodnjo sterilizacijo. Življenjsko dobo bernijem skrajšujejo tudi bolezni ledvic in alergične reakcije na anestetike. Narašča tudi število usodnih primerov pri zasuku želodca, ker gre za veliko pasmo z globokim prsnim košem.
Zaradi dolge in goste dlake se posebej v poletnih mesecih znatno poveča število primerov gnojnega vnetja kože, t.i. »hot spot«. Vnetje, ki nastane pod mokro in zlepljeno, torej neprezračeno dlako, je boleče in hitro napreduje tako, da ga skrbnik večinoma opazi prepozno, da bi lahko psu pomagal brez veterinarja. Stroka meni, da so bernci zelo dovzetni tudi za klopne bolezni, zato je preventiva tu ključnega pomena. Preprečevanje ugrizov klopov in bolh je poleg odpravljanja notranjih zajedavcev ena ključnih nalog vsakega skrbnika, saj posledice človeške nemarnosti vedno plača pes, lahko celo z življenjem. Uporabljamo seveda varna sredstva, med katere prav gotovo NE spadajo tablete proti bolham in klopom!, pač pa lahko damo psu ovratnico, kapljice za kožni nanos, pred vsakim sprehodom pa je pri nas obvezno pršenje z mešanico eteričnih olj, ki odganja mrčes. Vse, kar deluje repelentno, dosega svoj učinek: preprečitev ugriza klopa! Najbolje se obnese homeopatsko sredstvo proti klopom, ki ga izdelajo v Veterinarskem inženiringu Nabergoj.
Veliko težavo predstavljajo tudi alergije, ki jih lahko obvladamo s pomočjo alternativnih zdravilnih metod. Slednje so se pri bernijih, ki slabo prenašajo vsako nasilje, tudi »nasilje« kemičnih sredstev, zdravil in cepiv, izkazale za zelo uspešne.
Veliko koristnih napotkov preberite v zavihku ČLANKI.
Dr. Willis pravi, da so bernci lahko zelo vodljivi, gluhi, kadar to želijo biti in zelo pozorni, kadar jim ustreza. Hkrati pa študije dokazujejo, da so izredno občutljivi na stres, ki je eden od vzrokov za njihovo (poprečno statistično) kratko življenjsko dobo, ki v Evropi še vedno ne presega sedem let in pol. V primerjavi z drugimi pasmami izredno težko prenesejo odsotnost skrbnika in osamo. Postanejo nervozni, negotovi in predvidevajo celo, da je njihova dovzetnost za rakave bolezni posledica negativnega odziva na stres.
Na srečo vse le ni tako črno, saj dolgoživi berniji, ki jih je tudi pri nas kar nekaj, dokazujejo, da lahko v ljubečem družinskem okolju in s pravilno nego ter prehrano očuvamo bernijevo zdravje in podaljšamo življenje tudi do zavidljivih 14,5 let, kolikor je štela najstarejša psička iz moje vzreje. Tudi njeni dve sorojenki sta odšli od nas po dopolnjenih štirinajstih.
Kljub dolgi dlaki berniji ne spadajo med zelo zahtevne pasme v pogledu nege kožuha. Glavnik z dolgimi zobmi je potrebno vzeti v roke enkrat do dvakrat tedensko, med menjavo dlake seveda pogosteje. Razčesavanje svilene in redko umazane dlake je potrebno ne le zaradi nege kožuha, pač pa tudi, ker z dotikanjem, negovanjem in masažo berniju zelo ustrežemo. Telesni stik je odličen način sporazumevanja, ki ga berni zelo dobro razume in pri tem vidno uživa. Kremplje si običajno skrajša z aktivnostjo po grobi podlagi, privoščimo mu tudi redno čiščenje uhljev in pregled ušes ter zob. Kopanje običajno ni potrebno, saj se berni rad okopa sam, le čist potok ali jezero potrebuje.
Imeti bernskega planšarskega psa
Žal se veliko bernija željnih ljudi pred nakupom pouči o značilnostih in potrebah pasme manj kot o novem pralnem stroju ali računalniku. Poleg lastnikovega časa, ki ga berni potrebuje zares v velikih količinah, sta dostop v bivalne prostore in ograjeno dvorišče pogoja, ki ga postavi kupcu velika večina vestnih vzrediteljev.
Zraven zneska, ki ga odštejemo za nakup mladička, moramo v ceno njegovega vzdrževanja všteti še kakovostno hrano, brez katere ne moremo pričakovati zdravega, pravilno razvitega in zadovoljnega psa. Vse več skrbnikov se odloča za hranjenje s surovo ali mešano (surovo in doma pripravljeno) hrano, kar daje ob pravilni sestavi odlične rezultate. V vsakem primeru pa je potrebno izbrati kakovostno hrano za velike pasme.
Pri izbiri vzreditelja je potrebna previdnost, saj bernski planšarski pes še vedno spada med komercialno zanimive pasme. Večina potrebnih podatkov je dostopna na spletnih straneh, z nasvetom pa bo v veliko pomoč tudi skupina MOJ BERNI (nekdanji pasemski klub).
HIBE, na katere moramo biti pozorni pri starših in mladičih: šibko okostje, progenija zgornje ali spodnje čeljusti (predgrizavost in podgrizavost), manjkajoči zobje, odprta veka, povešen hrbet, nadgrajenost, padajoča hrbtna linija, zavihan rep, zlomljen rep, izrazito skodrana dlaka, napake pri barvi in oznakah: manjkajoča bela oznaka na glavi, preširoka lisa na čelu in / ali bela oznaka na gobcu, ki sega precej čez kote usten, velika bela lisa na zatilju, bel ovratnik, belina na prednjih nogah, ki sega precej čez sredino stopala (škornji), moteče nesimetrične oznake na glavi in prsih, črne lise in proge na belih prsih, umazano bela barva (močno pigmentirane lise), rjavkast ali rdečkast nadih na osnovni črni barvi, neizrazit značaj, agresivnost; razklan smrček, modro oko, kratka ali sršeča dlaka, kožuh drugačnih barv od predpisanih.
SVOJE ZNANJE IN IZKUŠNJE
bom z veseljem delila z vami, če boste med prispevki v rubriki ČLANKI našli kaj zanimivega zase in koristnega za vašega psa.
