Poosebljal je najsrečnejše obdobje mojega življenja, skozi mnoge izgube in težke trenutke me je spremljal kot trdna, a nežna opora in zvezda stalnica, ki nikdar ne ugasne. Mojim letom je dodajal življenje, ki brez njega nikdar več ne bo tako, kot je bilo zadnjih 13 let.
Bil je otrok velike pasje ljubezni med Latino in Adisom Bernieshine. Ker se je skotil v moje naročje, sem mu pravila “štručka”.
Zrasel je v čudovitega predstavnika pasme, njegov značaj, podedovan po obeh starših, pa sodi v zlat okvir. Bil je najboljše, kar se lahko lastniku psa zgodi in od prvega vdiha do zadnjega izdiha se je zavedal moje neizmerne predanosti.
Krasil je naslovnice vseh treh pomembnih slovenskih kinoloških revij, eno skupaj s Funny Girl Bernieshine, mojo Fani.
Prijateljeval je z vsemi in z vsakim, Jenny pa je zadnja leta vzgajal z neverjetno potrpežljivostjo.
Brez usodnih bolezni se je približeval 13. rojstnemu dnevu, vendar je mesec prej omagalo njegovo srce, ki ga je delil z nami vsemi, neskončno ljubljenimi.
Za vsak dan, ki sem ga preživela z njim, sem iskreno hvaležna naklonjenim zvezdam in vsem, ki so mi pomagali:
- mag. Petru Levstku, dr. vet. med, ki mu je pomagal na svet in z vsem znanjem in ljubeznijo predano skrbel za njegovo zdravje in dobro počutje prav do konca
- Ivanu Janežiču, vzreditelju njegovega očeta Adisa, ki ni nikdar odrekel pomoči ali nasveta
- Špeli Suhač, dr. vet. med., ki je zadnjih nekaj let z zlatimi rokami in zlatim srcem pomagala njegovim gibalom
- veterinarjem družine Nabergoj, ki so z leti postali njegovi in naši prijatelji
- in predvsem svojemu soprogu, ki je razumel, zakaj je moral biti včasih drugi v vrsti – za Fellowom …
