Kategorija: Nekategorizirano

Srečno, moj Baron

“To je Baron, Mr. Baron!”

Minila so tri leta od tistega ponedeljka, 19. novembra 2018, ko smo zaokrožili zgodbo o Baronu, malem posvojenem bernčku iz sarajevske Prače, ki je bil skoraj devet mesecev del našega krdela.

To je njegova zgodba:

Ko je naš klub že zapiral svoja vrata, je nanje potrkal, natančneje se je obrnil na e-naslov naše podpredsednice Nine Barlič g. Steven Green, ugledni predsednik  britanskega kluba za bernske planšarske pse. Opisal je pobudo Đenane Cizmić, aktivistke za reševanje psov v Sarajevu: v zloglasnem azilu Prača pri Sarajevu je v grozljivih razmerah našla mladega bernija, ga poimenovala Baron in ga namestila v začasen dom, plačljiv pasji hotel, iz katerega bi moral čim prej na varno. Za pomoč je prosila Angleže, ti pa naš klub, saj lažje preverimo stanje in ukrepamo. Po desetdnevni bitki za potrebne  dokumente, po dolgih dopisovanjih in preverjanju možnosti, kaj bi bilo za Barona najbolje, je prišel dan D: v petek, 23. februarja smo ga pričakali v Brežicah. Skrbniki Bernijevega sklada smo sklenili, da je znesek 178,94 €, ki je ostal v klubski blagajni, na razpolago za potrebe Barona, angleški klub pa je kril 40 € za stroške dokumentov (veterinarskega certifikata, ki ga v BiH res težko dobiš) in strošek transporta v Slovenijo v višini 330 €.

Barona so kot stotine drugih bosanskih psov našli na cesti. Azil Prača je le eden od azilov, ki si nikakor ne zaslužijo tega imena. Pasji krvniki lovijo pse po ulicah, tudi sterilizirane in kastrirane, tudi tiste, za katere ljudje skrbijo in so neškodljivi… ker vsak ujeti pes pomeni denar. Še bolje je, če je to mrtev pes. Zato psi umirajo grozljive smrti in tisti, ki preživijo Pračo, se uvrščajo v kategorijo, podobno preživelim v koncentracijskem taborišču Auschwitz. Zelo zgovoren je prispevek, ki so ga konec lanskega leta posneli novinarji oddaje 24ur.com in ga najdete na tem naslovu

http://www.24ur.com/novice/svet/video-in-foto-praca-zloglasni-azil-smrti-kjer-zapuscene-pse-raje-ubijejo-kot-da-bi-jim-nasli-nov-dom.html?bl=1

Prispevek vam bo po vsej verjetnosti priklical najmanj solze v oči.

Mali Baron je bil droben kužek bernskih barv, tehtal je slabih 15 kilogramov, po oceni veterinarke Mirjam Blatnik iz Brežic je bil star med šest in sedem mescev. Šibke rahitične nožice so nosile presuho telo, vendar je bil njegov duh popolnoma bernski: živahen v okviru svojih fizičnih zmožnosti, zvedav, olikan, nikoli vsiljiv, ubogljiv … predvsem pa neskončno hvaležen za priložnost zaživeti novo življenje. Poleg probiotikov in vitaminov je najprej dobival kakovostno (domačo) hrano, skrbno nego in vso ljubezen, ki sem jo zmogla. Barbara mu je predpisala še homeopatske pripravke za pravilno rast kosti.

Naše pasje – mačje krdelo ga je sprejelo z mešanimi občutki: mačke so ga vzgajale vsaka po svoje, Fani je bila povsem zgrožena, Fellow pa kot pravi terapevtski pes ve, da je Baron potreben nege, skrbi in ljubezni. Vsakega obiskovalca njegove bernske očke na mah osvojijo…

Dan za nego kožuha: pred odhodom iz Sarajeva je bil sicer skopan, a ostalo mu je na kupe spolstene dlake, ki še nikoli ni videla glavnika oz. krtače. Potrpežljivo in radovedno je ležal na mizi ter sledil škarjicam in glavnikom. Niti ene same pritožbe, niti kančka protesta.

V peklenskem mrazu so bili najini sprehodi (v zimskem plaščku) kratki in omejeni na lulanje in kakanje. Odličen apetit je dajal upanje, da bo Baron uspel nadoknaditi vsaj nekaj zaostankov v svojem razvoju. Ponoči je spal ob moji postelji. Njegovo pretegovanje in globoki vzdihi so sporočali, da sem se odločila prav: odpreti je treba srce in dom. Plačilo je bilo nepopisno bogato.

Baronovo zdravstveno stanje je bilo poleti nestabilno; kljub temu, da je s homeopatsko podporo hodil brez bolečin, je bila njegova koža v slabem stanju. Dlaka je obilno izpadala in na določenih mestih so se pojavljale kraste, ki so ob vsakem dotiku zakrvavele. Eden od obeh obrokov je bil sestavljen iz surove hrane, kar je ugodno vplivalo na njegovo labilno prebavo. Njegovi sprehodi ob boku Fellowu so postajali vse bolj smeli in včasih sem se resno spraševala, kako bo zmogel po hribu navzdol. Ampak je vedno veselo priskakljal za svojim vzornikom, čeprav ga je bilo včasih potrebno malce počakati. Baron je pogumen kuža. Tudi bližnje srečanje z medvedom je prenesel kot junak, čeprav radoveden junak. Kosmatinca bi si najraje ogledal bolj od blizu, a je Mirotovo povelje ubogal in sklepanje novih prijateljstev rajši prihranil za drugič.
Njegova družba je bila na prvomajskem izletu na Cres povsem neproblematična, tudi po zaslugi predane skrbi Mance Levstek.

Celo poletje je sledil svojima pasjima prijateljema na kopanje v Grosupeljščico, zadovoljen je bil z vodo do kolen, a tako zelo ponosen, da je del plavalne zgodbe. Enakopravno se je udeleževal lajanja na vsiljivce, discipliniranja mačk in iskanja iztrebkov različnih izvorov po dehtečih gozdnih brezpotjih.
Glede na njegovo stanje kože je bilo očitno, da potrebuje dodatno podporo. Za pomoč sem zaprosila dr. Marka Nabergoja in 17. avgusta sva se prvič odpravila v Moravske Toplice. Zavedala sem se, da ena terapija še ne prinese ozdravljenja, dr. Nabergoj pa je naredil tudi homeopatska zdravila za drobnega pacienta. Baron je do takrat sicer podvojil svojo februarsko telesno težo in ojačal mišice ter pridobil moč. 15. novembra je šel v Moravce še petič, zadnjič in z novo zalogo zdravil odšel kot čisto drug kuža. Njegova luskinasta in pordela koža je postala čista, kraste so se posušile in odpadle. Njegov organizem se je čistil skozi kožo in proces se je uspešno zaključeval. Oba zakonca Nabergoj, predana veterinarja in velika človeka, sta me vsakokrat oborožila z nasveti in napotki.


Gospa Sandra Gatward, ki je v britanskem klubu za bernske planšarske pse odgovorna za reševalne misije, je ob izmenjavi novic o Baronu prišla na misel, da bi se morda v Veliki Britaniji za Barona lažje našel posvojitelj kot pri nas. In imela je prav. Po nekaj tednih je našla gospo Elizabeth Martin, ki je pred tem že posvojila dva bernija in ji poleg zlatega prinašalca četrti pes ne bo predstavljal dodatnega bremena. Fotografije njegovega bodočega doma so vsem, ki smo jih videli, vzbudile kanček zavisti… pa tudi pomirile vest, da gre Baron na lepše.

Začele so se intenzivne priprave. Sandra je odprla bančni račun za Barona, kjer so se nabirali finančni prispevki britanskih bernskih ljudi, za srečanje pa smo določili Strasbourg, ki je na polovici poti.
Velika Britanija je leta 2012 odpravila titracijo za pse, ki vstopajo na njeno ozemlje, kljub temu pa so zelo natančni pri pogojih in pregledu dokumentov. Vse je moralo biti po predpisih. Ko so bili vsi žigi v potnem listu na svojem mestu, tablete proti ehinokoku pripravljene in zbrano vse, kar smo potrebovali za na pot, sem rezervirala termin v pasjem salonu pri Lidiji Okleščen. Barona sva dva dni pred odhodom okopali z njegovim posebnim šamponom, Lidija pa je zavihtela še škarje in klešče za kremplje, da je bil Baron polepšan kot za razstavo. Ves čas je bil tako miren in ubogljiv, trudil se je stati v kadi, dokler je zmogel, niti kančka protesta ni pokazal pri sušenju. Bolj ubogljiv kot večina naših zdravih in malce razvajenih bernijev…

V nedeljo, 18. novembra smo se odpravili na pot. Fellow in Fani sta šla v ranem jutru delat družbo Farosu in v prijazno varstvo Irene in Toneta Burjaka, mi pa smo po praznih cestah hiteli proti Franciji. Vsakič, ko smo se ustavili in pretegnili noge, je Baron opravil s svojimi potrebami, pojedel vmes kosilo in se spet namestil na zadnjem sedežu. Povodec je ostal neuporabljen, saj se celo pot ni premaknil več kot za dve pedi. Dremal je in opazoval pokrajino, ki je bežala mimo.

Srečanje s Sandro in njeno prijateljico Louise je bilo prisrčno, med skupno večerjo je Baron mirno počival na svoji odejici, naslednje jutro pa živahno skakal okrog njiju in ju pozdravljal kot stari znanki. V ogromno kletko v Louisinem avtu sem nanosila njegove igrače, odejo, blazino, … in nič ni imel proti, ko sem ga dvignila vanjo. Radovedno je vohljal po notranjosti, nato pa se je mirno zleknil in čakal na odhod. Kot da bi vedel, da gre novemu vznemirljivemu življenju naproti.


Poročila in fotografije iz Anglije so vzpodbudne. Liz si je vzela čas za svojega novega družinskega člana, tudi sprejem pasjega dela družine je bil radoveden in prijazen. Vsak dan nestrpno preverjam poštni predal in z veseljem pričakam novice ter fotografije. Baron je eden tistih bernijev, za katerega me bo vedno po malem skrbelo in za katerega se bi vedno našel prostor v našem domu. Njegovo vedenje v zadnjih dveh tednih pred odhodom je bilo več kot vzorno. Pozabljene so bile mnoge luknje na vrtu, uničena električna ograja, razcefrane igrače, preproge in zavese, razgrizene podloge pod pasjimi skledami, stokrat preluknjane rjuhe in pregrinjala, izpraznjene vsebine odejic in ležišč, nešteti pasji kakci po vrtu, … Baron je prisrčnež, ki zleze pod kožo in pravi vir navdiha, njegova volja do življenja in moč preživetja sta neverjetni. Zato je zdaj tam, kjer je: na velikem škotskem počitniškem posestvu v družbi treh prijaznih psov in dveh še bolj prijaznih ljudi. Vem, da bo Liz naredila zanj vse in še več, saj imajo na Angleškem najboljše homeopate in svetovno znanega ortopeda.

Vsi držimo pesti, da si bo lepo življenje zaslužil z lepim vedenjem in da tudi Liz ne bo nikdar obžalovala svoje odločitve o posvojitvi.
Na koncu tegale poročanja ne smejo manjkati zahvale, saj je toliko ljudi zaslužnih za to, kar se je dobrega Baronu dogodilo. Spisek je dolg, a bi si verjetno nanj zaslužil priti še kdo. Naj mi bo oproščeno, če je izpadel po pomoti, navedeni pa si sledijo po kronološkem vrstnem redu.
Od srca hvala torej:
Dzenani Cizmić, sarajevski aktivistki, ki ni pogledala stran, ko je zagledala nikakršnega bernija v zavetišču Praća, ampak se je pogumno spopadla s težavami in z birokracijo; brez nje Baronove zgodbe ne bi bilo;
članom nekdanjega SKBPP, ki so prispevali v bernijev sklad; znesek 178,94 €, ki je ostal ob zaprtju kluba v skladu, je bil v celoti porabljen za Barona;
Valeriji Podogornik (Animal Angels) za prve vzpodbude in za prisotnost ter pomoč, ko je Baron 23.2.2018 prestopil slovensko mejo;
mag. Petru Levstku, DVM za prve nasvete, za zdravila, za dragoceno razpoložljivost;
Manci Levstek za prijazno asistenco na Cresu in večdnevno skrbno domače varstvo Barona, da sem si lahko privoščila prepotreben oddih;
Barbari Šolc, ki je prispevala finančna sredstva za del dietne prehrane in v celoti plačala ortopedski pregled; njena skrb, nasveti, vzpodbuda in zavzetost so bili ves čas neprecenljivi;
Nini Barlič, ki je neutrudno prevajala prvo in nato zahtevnejšo korespondenco z Veliko Britanijo in izdatno pomagala tudi finančno;
Marku Nabergoju, DVM iz Moravskih Toplic, ki je opravil pet brezplačnih bioresonančnih terapij, vse preglede in pridodal tudi homeopatska zdravila; njegove terapije so bile zdravilne za Barona in so mu brez dvoma rešile življenje, zdravilne pa so bile tudi zame, ko sem utrujena in polna dvomov prišla konec poletja z Baronom v Moravske Toplice;
Lidiji Okleščen, ki je Barona uredila pred odhodom do zadnje dlake in za svoje delo ni hotela plačila;
Sandri Gatward, ki se je z vsem srcem kljub poznani Baronovi invalidnosti in zdravstvenim težavam lotila »reševanja vojaka Barona« ter začutila mojo stisko;
Louise Baldwin za soorganizacijo in prevoz Barona v Veliko Britanijo ter za prijazno družbo dobrodošlice, ki so jo ponudili njeni čudoviti leonberžani našemu popotniku;
Ireni, Tonetu Burjaku in Farosu za zanesljivo in ljubezni polno varstvo mojih dveh, ko smo šli na pot (in še kdaj vmes);
Elizabeth Martin, ki je odprla vrata svojega doma berniju brez porekla in je od daleč začutila njegovo veliko srce, ki si zasluži najboljše,
– in na koncu še mojemu soprogu, ki je kot že tolikokrat zaprl eno oko in dal na voljo bančni račun; ki je sprejel Barona za našega, skrbel zanj v času moje odsotnosti in ki je od vsega začetka verjel, da je nemogoče lahko mogoče,
– pa seveda vsem, ki ste z dobrimi željami in vzpodbudnimi mislimi spremljali Baronov napredek ter njegovo pot v novi dom.

Srečno, moj Baron!

Mojca Sajovic