Novice

Z Jenny sva danes tudi uradno postali terapevtski par

V četrtek, 12. maja je bil za naju zelo poseben dan: na Rakitni v Mladinskem klimatskem zdravilišču sva opravljali izpit in danes sva po potrditvi organov Društva Tačke pomagačke tudi uradno postali čisto pravi terapevtski par.

Ljuba moja Jenny, upam, da bova opravili skupaj še veliko prostovoljskih terapevtskih ur, saj si rojena za to delo in povsod, kamor prideva, prinašaš ogromno pozitivne energije!

 

Tudi Jenny je postala Tačka

Po vseh predpisanih pripravniških urah in ob hkratnem šolanju v pasji šoli Priden.si je naša Jenny postala v četrtek, 12. maja 2022 prava Tačka in boljša polovica terapevtskega para.

Izpit sva opravili z odliko in žareli ob vidnem navdušenju otrok, strokovnih delavk, prizadevne mentorice Jane Miklič in stroge članice izpitne komisije Barbare Sever.

Jenny je naša tretja izšolana terapevtska psička in najmlajša diplomirana Tačka v družini. Njen sprva zadržan značaj se je izkazal za prednost in razcvetela se je v potrpežljivo, radovedno, učljivo in prizadevno mlado pasjo damo, ki se vedno potrudi ustreči, nikoli pa ne izpusti priložnosti za čohanje – in kakšen požirek dobre kave….! 😉

Na tem mestu je potrebno reči velik HVALA mentorici Jani Miklič, pa tudi vsem najinim čudovitim Tačkam – somentoricam Tatjani Pavlič, Dušanki Prelc Premate in Barbari Sever za prijazno pomoč in dragocene nasvete!

Ozon in ionsko koloidno srebro – čudežni zdravilni sredstvi

rbt

V sredo, 16. marca 2022 ob 18. uri ste toplo vabljeni na novo spletno predavanje iz kinološkega cikla Mestne knjižnice Ljubljana.
Tokrat bomo predstavili dve po krivici pozabljeni naravni zdravilni sredstvi, ki v zadnjem času ponovno pridobivata na veljavi: ozon in ionsko koloidno srebro. Obe sta že dolgo v uporabi pri boju z boleznimi, bakterijami, virusi, glivami…
O njiju bom Mojca Sajovic spraševala mag. Petra Levstka, doktorja veterinarske medicine, ki obe sredstvi uspešno uporablja pri zdravljenju svojih pacientov.
Naslov ZOOM učilnice (aktivna bo ob uri predavanja): https://us06web.zoom.us/j/87567010242?pwd=V281VmlrVVBJaGg2aGlvSEJUNHJkUT09

Dodatne informacije dobite na naslovu: ana.berce@mklj.si.

Vabljeni!

Mladi se morajo učiti

Z Jenny sva se pretekli konec tedna udeležili uvodnega izobraževanja za vodnike terapevtskih psov, za pripravniške pare in strokovne delavce v organizaciji Društva Tačke pomagačke. Izobraževanje je potekalo oba dneva v hotelu Mons v Ljubljani.

 

Jenny se je izkazala kot zelo poslušna in učljiva, na koncu pa je seveda utrujena zaspala.

Čez deset dni naju čaka še praktični del izobraževanja.

 

Danes minevata dve leti…

… od kar je v naš dom prišla Jenny Golden Styria.

Sprva je kazalo, da bo koronska osama vplivala na njen značaj, sčasoma pa se je ta čas njene rosne mladosti izkazal kot prednost. V tednih, ki jih je preživela v reji pri Ireni in Tonetu, se ji je okrepila samozavest. Jenny je previdna in zadržana do drugih psov, a družabna in ljubeča do ljudi, ko jih enkrat spusti v svojo bližino.

Fellowu je živahna družabnica, učljiva (tudi) zaradi svojega neustavljivega apetita in sproščene radovednosti. Zagotovo še nekaj bo iz te punce 🙂 !

 

Jenny je uspešno premagala prvo stopničko

Jenny je danes uspešno prestala testiranje o primernosti za terapevstkega psa pri Društvu za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke.

To je le prva, ampak pomembna stopnička na poti do usposobljenega terapevtskega psa. Upamo, da bo tako prizadevna Tačka kot njena vzornika Fani in Fellow.

          

Prvi letošnji izlet

Pregovor pravi, da tisto, kar delaš na prvi dan v letu, delaš celo leto. Mi smo šli na izlet!

Prelep dan je vabil in dobro smo izbrali naš cilj, saj je bila ob morju (kamor bi šli sicer najraje) megla. Poti v okolici Kobilarne v Lipici pa so nudile vsega ravno prav, da je imela Jenny pouk lepega vedenja in druženja, za Fellowa pa sprehod ni bil prenaporen. Lepo nam je bilo!

Fešta za 12. rojstni dan

Čudovito je povabiti na rojstni dan bernske 12-letnike! Faria in Fly sta edina Fellowova sorojenca, tri je namreč v začetku letošnjega zakletega leta 2021 pokosila starka s koso.

Včeraj smo se lastniki zbrali v Ljubljani in slavljencem ter eni pasji gostji, naši Jenny, postregli s tortami.

 

Tudi lastniki nismo ostali ne žejni ne lačni, z nami pa je bil seveda tudi nepogrešljivi dr.Peter, ki je botroval kotitvi pred 12-imi leti.

Iskreno upamo, da se v enaki sestavi srečamo in nazdravimo tudi ob letu!

Srečno, moji Fellow, Fly in Faria!

 

 

Kako lepa je lahko številka 12!

Naš junak, naše sonce, naša ljubezniva in potrpežljiva dušica, naše vse…. naš Fellow danes praznuje 12-tico.

Danes bosta upihnila dvanajst svečk na torti tudi Faria in Fly. Vsem trem od srca naše najboljše želje, hkrati pa iskrena zahvala vsem, ki pomagate skrbeti, da so naši dvanajstletniki še čili in poskočni.

Posebno zahvalo namenjamo veterinarjem mag.Petru Levstku, Špeli Suhač in ekipi Veterinarskega inženiringa Nabergoj.

Srečno, moj Baron

“To je Baron, Mr. Baron!”

Minila so tri leta od tistega ponedeljka, 19. novembra 2018, ko smo zaokrožili zgodbo o Baronu, malem posvojenem bernčku iz sarajevske Prače, ki je bil skoraj devet mesecev del našega krdela.

To je njegova zgodba:

Ko je naš klub že zapiral svoja vrata, je nanje potrkal, natančneje se je obrnil na e-naslov naše podpredsednice Nine Barlič g. Steven Green, ugledni predsednik  britanskega kluba za bernske planšarske pse. Opisal je pobudo Đenane Cizmić, aktivistke za reševanje psov v Sarajevu: v zloglasnem azilu Prača pri Sarajevu je v grozljivih razmerah našla mladega bernija, ga poimenovala Baron in ga namestila v začasen dom, plačljiv pasji hotel, iz katerega bi moral čim prej na varno. Za pomoč je prosila Angleže, ti pa naš klub, saj lažje preverimo stanje in ukrepamo. Po desetdnevni bitki za potrebne  dokumente, po dolgih dopisovanjih in preverjanju možnosti, kaj bi bilo za Barona najbolje, je prišel dan D: v petek, 23. februarja smo ga pričakali v Brežicah. Skrbniki Bernijevega sklada smo sklenili, da je znesek 178,94 €, ki je ostal v klubski blagajni, na razpolago za potrebe Barona, angleški klub pa je kril 40 € za stroške dokumentov (veterinarskega certifikata, ki ga v BiH res težko dobiš) in strošek transporta v Slovenijo v višini 330 €.

Barona so kot stotine drugih bosanskih psov našli na cesti. Azil Prača je le eden od azilov, ki si nikakor ne zaslužijo tega imena. Pasji krvniki lovijo pse po ulicah, tudi sterilizirane in kastrirane, tudi tiste, za katere ljudje skrbijo in so neškodljivi… ker vsak ujeti pes pomeni denar. Še bolje je, če je to mrtev pes. Zato psi umirajo grozljive smrti in tisti, ki preživijo Pračo, se uvrščajo v kategorijo, podobno preživelim v koncentracijskem taborišču Auschwitz. Zelo zgovoren je prispevek, ki so ga konec lanskega leta posneli novinarji oddaje 24ur.com in ga najdete na tem naslovu

http://www.24ur.com/novice/svet/video-in-foto-praca-zloglasni-azil-smrti-kjer-zapuscene-pse-raje-ubijejo-kot-da-bi-jim-nasli-nov-dom.html?bl=1

Prispevek vam bo po vsej verjetnosti priklical najmanj solze v oči.

Mali Baron je bil droben kužek bernskih barv, tehtal je slabih 15 kilogramov, po oceni veterinarke Mirjam Blatnik iz Brežic je bil star med šest in sedem mescev. Šibke rahitične nožice so nosile presuho telo, vendar je bil njegov duh popolnoma bernski: živahen v okviru svojih fizičnih zmožnosti, zvedav, olikan, nikoli vsiljiv, ubogljiv … predvsem pa neskončno hvaležen za priložnost zaživeti novo življenje. Poleg probiotikov in vitaminov je najprej dobival kakovostno (domačo) hrano, skrbno nego in vso ljubezen, ki sem jo zmogla. Barbara mu je predpisala še homeopatske pripravke za pravilno rast kosti.

Naše pasje – mačje krdelo ga je sprejelo z mešanimi občutki: mačke so ga vzgajale vsaka po svoje, Fani je bila povsem zgrožena, Fellow pa kot pravi terapevtski pes ve, da je Baron potreben nege, skrbi in ljubezni. Vsakega obiskovalca njegove bernske očke na mah osvojijo…

Dan za nego kožuha: pred odhodom iz Sarajeva je bil sicer skopan, a ostalo mu je na kupe spolstene dlake, ki še nikoli ni videla glavnika oz. krtače. Potrpežljivo in radovedno je ležal na mizi ter sledil škarjicam in glavnikom. Niti ene same pritožbe, niti kančka protesta.

V peklenskem mrazu so bili najini sprehodi (v zimskem plaščku) kratki in omejeni na lulanje in kakanje. Odličen apetit je dajal upanje, da bo Baron uspel nadoknaditi vsaj nekaj zaostankov v svojem razvoju. Ponoči je spal ob moji postelji. Njegovo pretegovanje in globoki vzdihi so sporočali, da sem se odločila prav: odpreti je treba srce in dom. Plačilo je bilo nepopisno bogato.

Baronovo zdravstveno stanje je bilo poleti nestabilno; kljub temu, da je s homeopatsko podporo hodil brez bolečin, je bila njegova koža v slabem stanju. Dlaka je obilno izpadala in na določenih mestih so se pojavljale kraste, ki so ob vsakem dotiku zakrvavele. Eden od obeh obrokov je bil sestavljen iz surove hrane, kar je ugodno vplivalo na njegovo labilno prebavo. Njegovi sprehodi ob boku Fellowu so postajali vse bolj smeli in včasih sem se resno spraševala, kako bo zmogel po hribu navzdol. Ampak je vedno veselo priskakljal za svojim vzornikom, čeprav ga je bilo včasih potrebno malce počakati. Baron je pogumen kuža. Tudi bližnje srečanje z medvedom je prenesel kot junak, čeprav radoveden junak. Kosmatinca bi si najraje ogledal bolj od blizu, a je Mirotovo povelje ubogal in sklepanje novih prijateljstev rajši prihranil za drugič.
Njegova družba je bila na prvomajskem izletu na Cres povsem neproblematična, tudi po zaslugi predane skrbi Mance Levstek.

Celo poletje je sledil svojima pasjima prijateljema na kopanje v Grosupeljščico, zadovoljen je bil z vodo do kolen, a tako zelo ponosen, da je del plavalne zgodbe. Enakopravno se je udeleževal lajanja na vsiljivce, discipliniranja mačk in iskanja iztrebkov različnih izvorov po dehtečih gozdnih brezpotjih.
Glede na njegovo stanje kože je bilo očitno, da potrebuje dodatno podporo. Za pomoč sem zaprosila dr. Marka Nabergoja in 17. avgusta sva se prvič odpravila v Moravske Toplice. Zavedala sem se, da ena terapija še ne prinese ozdravljenja, dr. Nabergoj pa je naredil tudi homeopatska zdravila za drobnega pacienta. Baron je do takrat sicer podvojil svojo februarsko telesno težo in ojačal mišice ter pridobil moč. 15. novembra je šel v Moravce še petič, zadnjič in z novo zalogo zdravil odšel kot čisto drug kuža. Njegova luskinasta in pordela koža je postala čista, kraste so se posušile in odpadle. Njegov organizem se je čistil skozi kožo in proces se je uspešno zaključeval. Oba zakonca Nabergoj, predana veterinarja in velika človeka, sta me vsakokrat oborožila z nasveti in napotki.


Gospa Sandra Gatward, ki je v britanskem klubu za bernske planšarske pse odgovorna za reševalne misije, je ob izmenjavi novic o Baronu prišla na misel, da bi se morda v Veliki Britaniji za Barona lažje našel posvojitelj kot pri nas. In imela je prav. Po nekaj tednih je našla gospo Elizabeth Martin, ki je pred tem že posvojila dva bernija in ji poleg zlatega prinašalca četrti pes ne bo predstavljal dodatnega bremena. Fotografije njegovega bodočega doma so vsem, ki smo jih videli, vzbudile kanček zavisti… pa tudi pomirile vest, da gre Baron na lepše.

Začele so se intenzivne priprave. Sandra je odprla bančni račun za Barona, kjer so se nabirali finančni prispevki britanskih bernskih ljudi, za srečanje pa smo določili Strasbourg, ki je na polovici poti.
Velika Britanija je leta 2012 odpravila titracijo za pse, ki vstopajo na njeno ozemlje, kljub temu pa so zelo natančni pri pogojih in pregledu dokumentov. Vse je moralo biti po predpisih. Ko so bili vsi žigi v potnem listu na svojem mestu, tablete proti ehinokoku pripravljene in zbrano vse, kar smo potrebovali za na pot, sem rezervirala termin v pasjem salonu pri Lidiji Okleščen. Barona sva dva dni pred odhodom okopali z njegovim posebnim šamponom, Lidija pa je zavihtela še škarje in klešče za kremplje, da je bil Baron polepšan kot za razstavo. Ves čas je bil tako miren in ubogljiv, trudil se je stati v kadi, dokler je zmogel, niti kančka protesta ni pokazal pri sušenju. Bolj ubogljiv kot večina naših zdravih in malce razvajenih bernijev…

V nedeljo, 18. novembra smo se odpravili na pot. Fellow in Fani sta šla v ranem jutru delat družbo Farosu in v prijazno varstvo Irene in Toneta Burjaka, mi pa smo po praznih cestah hiteli proti Franciji. Vsakič, ko smo se ustavili in pretegnili noge, je Baron opravil s svojimi potrebami, pojedel vmes kosilo in se spet namestil na zadnjem sedežu. Povodec je ostal neuporabljen, saj se celo pot ni premaknil več kot za dve pedi. Dremal je in opazoval pokrajino, ki je bežala mimo.

Srečanje s Sandro in njeno prijateljico Louise je bilo prisrčno, med skupno večerjo je Baron mirno počival na svoji odejici, naslednje jutro pa živahno skakal okrog njiju in ju pozdravljal kot stari znanki. V ogromno kletko v Louisinem avtu sem nanosila njegove igrače, odejo, blazino, … in nič ni imel proti, ko sem ga dvignila vanjo. Radovedno je vohljal po notranjosti, nato pa se je mirno zleknil in čakal na odhod. Kot da bi vedel, da gre novemu vznemirljivemu življenju naproti.


Poročila in fotografije iz Anglije so vzpodbudne. Liz si je vzela čas za svojega novega družinskega člana, tudi sprejem pasjega dela družine je bil radoveden in prijazen. Vsak dan nestrpno preverjam poštni predal in z veseljem pričakam novice ter fotografije. Baron je eden tistih bernijev, za katerega me bo vedno po malem skrbelo in za katerega se bi vedno našel prostor v našem domu. Njegovo vedenje v zadnjih dveh tednih pred odhodom je bilo več kot vzorno. Pozabljene so bile mnoge luknje na vrtu, uničena električna ograja, razcefrane igrače, preproge in zavese, razgrizene podloge pod pasjimi skledami, stokrat preluknjane rjuhe in pregrinjala, izpraznjene vsebine odejic in ležišč, nešteti pasji kakci po vrtu, … Baron je prisrčnež, ki zleze pod kožo in pravi vir navdiha, njegova volja do življenja in moč preživetja sta neverjetni. Zato je zdaj tam, kjer je: na velikem škotskem počitniškem posestvu v družbi treh prijaznih psov in dveh še bolj prijaznih ljudi. Vem, da bo Liz naredila zanj vse in še več, saj imajo na Angleškem najboljše homeopate in svetovno znanega ortopeda.

Vsi držimo pesti, da si bo lepo življenje zaslužil z lepim vedenjem in da tudi Liz ne bo nikdar obžalovala svoje odločitve o posvojitvi.
Na koncu tegale poročanja ne smejo manjkati zahvale, saj je toliko ljudi zaslužnih za to, kar se je dobrega Baronu dogodilo. Spisek je dolg, a bi si verjetno nanj zaslužil priti še kdo. Naj mi bo oproščeno, če je izpadel po pomoti, navedeni pa si sledijo po kronološkem vrstnem redu.
Od srca hvala torej:
Dzenani Cizmić, sarajevski aktivistki, ki ni pogledala stran, ko je zagledala nikakršnega bernija v zavetišču Praća, ampak se je pogumno spopadla s težavami in z birokracijo; brez nje Baronove zgodbe ne bi bilo;
članom nekdanjega SKBPP, ki so prispevali v bernijev sklad; znesek 178,94 €, ki je ostal ob zaprtju kluba v skladu, je bil v celoti porabljen za Barona;
Valeriji Podogornik (Animal Angels) za prve vzpodbude in za prisotnost ter pomoč, ko je Baron 23.2.2018 prestopil slovensko mejo;
mag. Petru Levstku, DVM za prve nasvete, za zdravila, za dragoceno razpoložljivost;
Manci Levstek za prijazno asistenco na Cresu in večdnevno skrbno domače varstvo Barona, da sem si lahko privoščila prepotreben oddih;
Barbari Šolc, ki je prispevala finančna sredstva za del dietne prehrane in v celoti plačala ortopedski pregled; njena skrb, nasveti, vzpodbuda in zavzetost so bili ves čas neprecenljivi;
Nini Barlič, ki je neutrudno prevajala prvo in nato zahtevnejšo korespondenco z Veliko Britanijo in izdatno pomagala tudi finančno;
Marku Nabergoju, DVM iz Moravskih Toplic, ki je opravil pet brezplačnih bioresonančnih terapij, vse preglede in pridodal tudi homeopatska zdravila; njegove terapije so bile zdravilne za Barona in so mu brez dvoma rešile življenje, zdravilne pa so bile tudi zame, ko sem utrujena in polna dvomov prišla konec poletja z Baronom v Moravske Toplice;
Lidiji Okleščen, ki je Barona uredila pred odhodom do zadnje dlake in za svoje delo ni hotela plačila;
Sandri Gatward, ki se je z vsem srcem kljub poznani Baronovi invalidnosti in zdravstvenim težavam lotila »reševanja vojaka Barona« ter začutila mojo stisko;
Louise Baldwin za soorganizacijo in prevoz Barona v Veliko Britanijo ter za prijazno družbo dobrodošlice, ki so jo ponudili njeni čudoviti leonberžani našemu popotniku;
Ireni, Tonetu Burjaku in Farosu za zanesljivo in ljubezni polno varstvo mojih dveh, ko smo šli na pot (in še kdaj vmes);
Elizabeth Martin, ki je odprla vrata svojega doma berniju brez porekla in je od daleč začutila njegovo veliko srce, ki si zasluži najboljše,
– in na koncu še mojemu soprogu, ki je kot že tolikokrat zaprl eno oko in dal na voljo bančni račun; ki je sprejel Barona za našega, skrbel zanj v času moje odsotnosti in ki je od vsega začetka verjel, da je nemogoče lahko mogoče,
– pa seveda vsem, ki ste z dobrimi željami in vzpodbudnimi mislimi spremljali Baronov napredek ter njegovo pot v novi dom.

Srečno, moj Baron!

Mojca Sajovic

Nove fotografije

V septembru smo se udeležili fotografiranja v Preddvoru. Tačke pomagačke bomo izdale tudi letos prekrasen koledar (naročila že lahko oddate!), fotografije so uspele, letos pa se je pri poziranju pridružila kosmatincem tudi Jenny. Maja Lesar je naredila mojstrske posnetke in vabimo k ogledu v galeriji!

Tudi naše krdelo po rimski Emoni

Kljub Fellowovim častitljivim letom in mojim zdravstvenim težavam smo brez težav zmogli sprehod po rimski Emoni skupaj z našimi prijatelji iz skupine MOJ BERNI.

Mestni muzej Ljubljana je pripravil še en zanimiv dogodek, česar smo se ljubitelji in lastniki psov seveda od srca razveselili. V teh časih, ko vsi pogrešamo naša druženja, je bilo tole še posebej dobrodošlo.

Naše krdelo je zapustil še Carlos

Carlos ( 9.5.2014 – 23.8.2021)

Carlosa je 23.maja 2014 prinesla k nam soseda kot malo nebogljeno dvotedensko mače.

 

 

 

 

 

Takoj je stekla reševalna akcija. Fani je bila njegova prva skrbnica

in kar nekaj časa je trajalo, da smo ugotovili, da smo z njim v hišo dobili tudi mikrosporijo. Z nemalo truda smo se slednje rešili po nekaj mesecih, Carlos pa je ostal in postal naš.

Pridno je rasel in hodil z nami na sprehode v gozd. Domnevali smo, da je zaradi odraščanja v pasjem krdelu zagotovo mislil, da je pes. Hitro je osvojil veščino vstopanja skozi pasja vratca. Čez dan je poležaval v okolici hiše, pozimi si je poiskal prostor na kavču, zvečer se nam je “po službi” pridružil v spalnici: edini naš muc, ki se je zvil v klobčič ob moji roki in zaspal skupaj z mano.

Carlos, pogrešamo te vsak dan, že od kar te je bolezen odtrgala od doma, ko smo ob vzpodbudi in trudu dr. Urške Petek vseeno upali, da se kmalu vrneš… Zdaj boš spet nagajal svoji Fani!

 

Jenny je spet doma

Pomoč, ki se je ne da plačati z denarjem, je zavzeta, ljubeča, brezpogojna skrb za tvojega štirinožca, ko ne moreš poskrbeti zanj sam. Zadnjih 70 dni je bila deležna take skrbi naša Jenny in ne najdem primerjave, ki bi njenima začasnima skrbnikoma – Ireni in Tonetu Burjak – segala vsaj do gležnja.

Vsakodnevne novice so nas pomirjale in razveseljevale. Jenny se je kot “edinka” pri Ireni in Tonetu naravnost razcvetela.

Zdaj je spet doma, vendar njen drugi dom ostaja v Polju in v srcih Irene in Toneta, ki se jima nikdar ne bomo mogli dovolj zahvaliti!

Kaylie Bernieshine – Kami na poti domov

Kami je sklenila, da bo na poti v novi dom naredila postanek v Predolah. Prisrčni obrazek se ji je razjasnil, ko je zagledala Fellowa in repek je kar sam od sebe navdušeno poplesaval.

Kami je sklenila, da bo še prišla!

Dobrodošla v veliki svet, lepotička Bernieshine!

Vse najlepše, vse najboljše, dragi Brooklyn!

Z Brookom praznujeta tudi Beatle in Betty. Tudi njima najboljše želje!

mama Lorry in Beatle

Naša Fanči – nova zvezdica na nebu

Privilegij, da živimo z bernskim planšarskim psom, je neprecenljivo darilo, pravi prof. Bernd Guenter. In ko ta privilegij nenadoma izgine, sredi množice ostaneš tako zelo sam.

Funny Girl Bernieshine je bila moj ponos. Razveseljevala je s svojim robustnim medvedkastim izgledom in neponovljivim “bernieshine” značajem. Bila je predana Tačka pomagačka, ki je znala popestriti marsikatero terapevtsko uro malčkom, otrokom, starejšim…

 

In zdaj je odšla: postala je nova zvezdica na nebu, na oni strani mavrice, brez bolezni in brez bolečin…

Zeleno, ki te ljubim, zeleno

Federico García Lorca: Romance Sonámbulo

Verde que te quiero verde….

Sprehod v najboljši družbi

V teh časih smo res omejeni na sprehode blizu doma. Če se tak sprehod začne za našo hišo, toliko bolje.

Žalostna vest na sončen dan

Včasih si rečem, da je na tak lep sončen dan res nepravično umreti. A vendar je usoda neizprosna in našemu Flashu se je prav danes izteklo njegovo zemeljsko življenje. Dobrih 11 let je delal družbo Sebastjanu, ki je poskrbel, da mu je bilo dobro. Boljše, kot marsikomu. In to vliva tolažbo na današnji žalostni dan. Hvala, Sebastjan, tebi, dagi naš Flash, pa srečno pot preko mavrice!

Manca in Fani – odlična sprehajalna kombinacija

Manci ni potrebno reči dvakrat: takoj je navdušena za sprehajanje naših kužkov. S Fani sta odlična kombinacija, saj imata približno enak ritem in dolžino sprehoda…. Še dobro, da pomaga tudi očka Matic! 😉

 

Brooklyn je sveže okopan in urejen

Kako lepo je okopati in urediti pridnega bernija. In Brookec to vsekakor je. Zdaj, ko je odrasel in zrel fant, ve, da je potrebno za lepoto malo potrpeti, njegova Milica pa trpi zraven…. Ampak pri Mojci ni popuščanja, dokler ni vse narejeno, kot je treba. In izid je seveda odličen! 🙂

Felice je izgubila zadnjo bitko

Prav na hitro se je odločila in odšla, naša Felice. Od pomladi 2010 je bila Lilijina in Marjanova, a še vedno tudi malo naša.

Felička, Feli, naša Srečka… Veterinarske ambulante so bile zanjo tuj svet, saj je redko potrebovala “servis”, bila jo je ena sama skromnost. Vodila jo je neizmerna energija in jo ohranjala na ravni triletnega pasjega otroka skoraj do konca njenega bivanja. Vse klopne bolezni tega sveta so se spravile nanjo in premagale njen večni optimizem.

Hvala Lili in Marjanu za njenih 11 srečnih let!

Pogrešali te bomo, ljuba Feli!

 

Najlepši šopek za 8. marec

Vse, ki vam srca bijejo za bernije, se boste verjetno strinjale, da je tole najlepši šopek, ki ga dame lahko dobimo za praznik !

Fellow – kopanje = projekt

Za pasjega gospoda, ki šteje dobrih 11 let, je kopanje kar zahteven projekt. Ampak: če je treba, je treba. In res je bila njegova dlaka potrebna temeljite nege, prav tako kot koža. V malo skrajšani izvedbi je kar zasijal in več kot očitno je bilo, da se počuti odlično! 🤩😇

Mala Penny na obisku

Slike res povedo več kot 1000 besed. Vsi smo bili nad malčico navdušeni! 😍

In veseli za Barbaro! 😊

Prvi dan svobode

Ni bilo potrebno razmišljati več kot minuto, dve…. kam bi jo mahnili, ko se je napovedoval čudovit zimski dan. Vsekakor je bil nekaj posebnega že zato, ker nam je bilo dovoljeno iti kamorkoli po naši državi. Svobodno. Brez izjav, potrdil, obrazložitev, izgovorov. Bilo je zelo lepo!

Pasji saloni so bili predolgo zaprti…

… in treba se je bilo znajti po svoje. Škarje in strižnik v roke, krtače in glavnike na plano!

Najprej pa seveda kopalnica! Izid je bil videti prav vzpodbuden 🙂

Fanči je upihnila 9. svečko

Naša Funny Girl Bernieshine – Fani, Fanika, Fančulja, Francka…. kar težko verjamem, da je z nami že devet let. Danes praznuje okopana, ampak ji tega ni videti, saj je njena medvedkasta dlaka velik zalogaj za nego. Še vedno je poskočna, včasih malce samosvoja (beri: jezna na druge bernije, ki niso iz njenega mehurčka…), ampak ko je v službi, ji sodelovanje z drugimi Tačkami ne predstavlja težave. Vsi njeni ji od srca želimo še veliko zdravih let!

FINN, NASVIDENJE NAD ZVEZDAMI

Zelo kratko in nedvoumno sporočilo je prispelo: POSLOVILI SMO SE OD FINNA. HORMONSKA TERAPIJA PRI RAZSIRJENI PROSTATI NI PRIJELA ZVLJENSKE FUNKCIJE SO RAPIDNO UPADLE. PROSIM NE KLICITE ME VEC

 

Mali Finn je bil eden mojih najljubših mladičkov. Veliko časa smo preživeli z njim oziroma on z nami. Bil je obetaven krepak fant.

 

Ker je živel tako blizu, so me pogosto, še posebej, ko je umrl njegov prvi lastnik, preganjale skrbi. Zaslužil si je več, veliko več, kot je dobil.

Njegov odhod mi je zlomil srce, ampak ker pravijo, da je odšel na bolje, bo bolečina sčasoma popustila, ostalo bo le upanje na snidenje nad zvezdami.

 

Sneženi pozdravi od Farie

Princesa Faria

Monika nas pogosto razveseli s fotografijami, ki vse povedo: naša 11-letna princesa Faria uživa življenje z veliko žlico!

zimska uživancija

Hvala, Monika!

Prisrčna voščila za lep Božič in srečno Novo leto!

Naj bo srečno, zdravo, predvsem pa boljše: da se bo skotilo veliko malih bernijev, ki bodo prav vsi dobili odlične lastnike; da bodo vsi berniji zdravi, razigrani, ubogljivi; da noben berni ne bo osamljen, lačen, premražen; da se bomo spet lahko družili, optimistično načrtovali naše dogodke, ostali zdravi in pogumno predani našim najboljšim sopotnikom!

Praznuje tudi naših pet F-jev!

11. rojstni dan praznujejo tudi naši Felice, Faria, Fly, Flash in Finn.

Felice bo prišla po darilo sama,

Faria  ,

 

Fly     in Flash  

so ga dobili po pošti,

Finn ga je pa dobil dostavljenega na dom.

Enajsta svečka je dar z neba in vsak dan z našim bernijem je posebno darilo.
S hvaležnostjo in spoštovanjem želiva še veliko takih daril.
Mojca & Miro

 

Vse najboljše, Fellow, za lepih 11!

Naš Fellow danes praznuje in mi z njim: 11 skupnih let je za nami, minila so kar naenkrat, ampak za vsak dan posebej smo hvaležni. Tudi za to, da je še vedno z nami pet od devetih njegovih sorojencev: Faria, Felice, Fly, Flash in Finn.

Seveda praznovanje vsebuje tudi obujanje spominov: na njegovo mamo Latino in očeta Adisa Bernieshine , med katerima se je kar iskrilo od naklonjenosti in zato ni moglo biti drugače, kot da smo dobili deset čudovitih trobarvnih kepic.

Fellow je lep fant, ampak njegova največja odlika je njegov značaj, s katerim nas je popolnoma razvadil… zato mu kakšen zimski “samooskrbni” potep po gozdu za hišo rade volje odpustimo.

Še vedno gre z navdušenjem na delo v svoji opremi Tačk pomagačk.

Upamo, da bo upihnil še kar nekaj svečk na torti in na zabavo povabil tudi svoje punce!

V varstvu pri Farosovih

Neprecenljivo, ko se lahko brez skrbi odpraviš po opravkih, Fellow pa med tem uživa nedeljeno pozornost pri Farosovih, Ireni in Tonetu, med sprehodom pa sklepa nova prijateljstva.

Kaj potem, če je prijateljica mala pujska?

Tudi Vite ni več z nami…

Dolcevita Bernieshine – Vita

(5.12.2008 – 5.12.2020)

Še včeraj sem ji s ponosom in upanjem voščila vse najboljše za današnji rojstni dan… ampak njene velike začudene očke so spraševale… Ni ji bilo več dobro na tem planetu in Nina je njeno sporočilo razumela pravočasno: danes jo je pospremila v boljši svet, čeprav bi morala z njo upihniti 12 svečk na torti.

Vito sem spoznala čisto po bernsko: med vožnjo sem zagledala bernskega mladička na sprehodu z lastnico. Ustavila sem, kajpada, stopila iz avta in prosila mlado gospo, če se lahko mladičku približam in ga pogledam od blizu. Osupljivo lep mladiček je bila mala Vita.

In v naslednji fazi sem prepoznala tudi lastnico, s katero se nisva videli že od njenega prejšnjega bernija Rona dalje…. Od takrat sta Nina in njena Vita zaznamovali naše klubsko delo, naše dogodke.

Vita ni potrebovala povodca, saj je bila z nevidno vrvico trdno pripeta na svojo Nino. In pozneje na vse svoje ljudi. Tudi nam je zlezla pod kožo. Pogrešali jo bomo!

Srečno pot čez mavrico, ljuba Vita!

 

Draga Jilli, pogrešali te bomo!

Jilli Berner Kaiser

(19.12.2009 – 2.12.2020)

Že od včeraj, ko je prispela novica, da je v Barbarinem naročju za vedno zaspala njena Jilli, tečejo solze in naši trije bernji čutijo, da nekaj ne bo tako, kot je bilo do sedaj.

Jilli je bila poseben pasji otrok in prav zato je sejala okrog sebe čisto srečo. Ko se ji je pridružila Happy, je bilo videti, da je zacvetela.

 

Naši Faniki je šla rajši izpod nog, ampak Fellow je bil pa njena ljubezen. In občutki so bili obojestranski.

 

Trdno smo držali pesti in tačke, ko je šlo z njenim zdravjem navzdol in neskončno žalost delimo z njeno Barbaro in s Happy.

Srečno pot čez mavrico, ljuba Jilli!

Manca in Tačke v Mestni knjižnici Ljubljana

Z veseljem vas vabimo k ogledu odličnega predstavitvenega filma, ki sta ga za Mestno knjižnico Ljubljana mojstrsko zasnovala Ana Berce in Rok Dežman. Ana pravi, da film brez bernijev ne bi bil popoln….

Posnetek je na voljo TUKAJ!

Jenny praznuje 1. rojstni dan

Naša slavljenka je tako hitra, da jo v objektiv lahko ujame samo najbolj izkušena fotografska ekipa… Ko je meglo končno popilo sonce, je sicer nastalo nekaj prazničnih fotografij, ki pa seveda težko opišejo, v kakšno pubertetnico je zrasel naš “koronski pasji otrok”.

Zelo predana čuvajka, vedno prva pri hrani, ampak tudi prva, ko je treba priti na klic.

 

Svoj rojstnodnevni priboljšek je delila s Fellowom in Fani, s katerima tvori posrečeno krdelo. Prva dva sta nas zazibala v mir in udobje, česar Jenny (še) ne priznava.

Vse najboljše, draga naša Jenny!

 

Gozd za hišo

V teh čudnih korona časih smo nadvse hvaležni za gozd, ki ga imamo za hišo, za sprehode po šumečem listju, za sonce, za polno košarico gob… Še jajčka iz vasi, pa bo kosilo popolno!

 

 

Minilo je že 10 let

Včeraj se je izteklo deseto leto, od kar z nami ni več naše Latine. Čeprav v naši hiški vrvi od življenja, ki ga je Jenny precej popestrila, našo milo lepotico še vedno pogrešamo. Njena ljubezen še vedno odseva v Fellowovih temnih očeh. Hvala, Latina, za tvoje največje darilo, za Fellowa, in za skoraj štiri prekrasna, mnogo prekratka leta.

 

Fly z Moniko in Patrikom na obisku

Fly je bil po svoje vsa ta dolga leta z nami, saj nam je njegova Monika pošiljala fotografije, ki so nas razveseljevale, pomirile, od navdušenja ponesle v višave, … Danes smo se spet prepričali, da je Fly edini kralj Monikinega srca. Drug brez drugega sploh ne moreta, kar je več kot očitno.  Fellow si je nezaupljivo ogledoval brata, ampak “nose to nose” na koncu pove vse. Zlati fantje, kaj ne, Monika?

 

 

Večnamenska pasja rampa

Da je rampa za pse strašno koristna, smo se že neštetokrat prepričali. Naše pse smo naučili, da vstopajo v avto in izstopajo iz njega izključno s pomočjo rampe, saj jih tako lažje nadzorujemo in pravočasno privežemo, predvsem pa preprečujemo obremenitve komolcev pri doskoku. Naša Manca pa je ugotovila, da se po rampi lažje pride do Jenny in jo pocrklja. Potem dobiš pa še pasji poljubček in svet je prekrasen!

 

 

 

Brooklyn na lepotičenju

Naša pasja kopalnica je končno gostila tudi (malo tudi našega) Brookca, ki je “bon za lepotičenje” dobil od nas za letošnji – že 6. – rojstni dan.

Izjemno priden in potrpežljiv je hrabro zdržal do konca.

Čofotanje na vroč poletni dan

Bistra Gradaščica nam je ponudila prijazno svežino, kjer so se pod Legotovim vodstvom naši trije do sitega načofotali.

Tokrat je na svoj račun prišla tudi Jenny, ki ji je čista, široka in mirna rečica bolj ugajala kot Grosupeljščica.

In Lego se je izkazal za zelo prijaznega vodiča. Še pridemo!

Ollie na obisku

Včeraj smo gostili visok obisk. V Trnovo se je prišel pokazat Ollie, novi družinski član pri Pečarjevih, ki je več kot dostojno nasledil nam tako ljubo Tally. Jenny je bila zelo prijazna gostiteljica, skupaj sta preizkusila tudi vodno razkošje, igri pa ni bilo ne konca ne kraja.

 

Vse najboljše voščimo Brooku, Beatlu in Betty

Brooklyn, Beatle in Betty, potomci našega Fellowa praznujejo danes 6. rojstni dan.

Brookec je iz tele male ljubke kepice, za katero smo bili še posebej veseli, da je prišla v našo bližino, zrasel v postavnega in pridnega bernija.

Vsem želimo še na mnoga leta in lepo praznovanje!

 

mali Brook

Naša Felice poletno polepšana

Udobje naše nove pasje kopalnice je preizkusila tudi Felička (Per Aspera Ad Astra Felice), ki že 11. leto domuje pri Lili in Marjanu.

Pravi, da bo še prišla! <3

Darilo za rojstni dan

Hvala, Ana!

To je bilo NAJ darilo za moj letošnji rojstni dan!

Martina iz Male ustvarjalnice ga je naredila mojstrsko.

www.malaustvarjalnica.com

Na voljo novi članki

Več kot 100 člankov, objavljenih v reviji MOJ PES, o dopolnilnih metodah zdravljenja, je spet na voljo na mojih spletnih straneh. Če naletite natežavo ali imate vprašanje, pišite na moj naslov!

Tačke delavne tudi poleti

Fani in Fellow, prizadevni Tački pomagački, tudi v visokem poletju privolita v sodelovanje, še posebej, če gre za njuno najljubšo knjižnico – Prežihov Voranc na Viču.

Fani – ambasadorka branja z Nikom Škerlecem!

VIDEO poglejte TUKAJ!

Revija Moj pes: pasma meseca

Revija MOJ PES  št. 4-5 2018 posveča rubriko “pasma meseca” bernskemu planšarskemu psu.

Tone Hočevar je napisal marsikaj, česar še nismo vedeli, svoje izkušnje in znanje smo pridodali tudi mi, naslovnico pa ponovno krasi Fellowova fotografija, ki je mojstrsko delo Katje Vogrinec.