Novice

V teh čudnih korona časih smo nadvse hvaležni za gozd, ki ga imamo za hišo, za sprehode po šumečem listju, za sonce, za polno košarico gob… Še jajčka iz vasi, pa bo kosilo popolno!

Včeraj se je izteklo deseto leto, od kar z nami ni več naše Latine. Čeprav v naši hiški vrvi od življenja, ki ga je Jenny precej popestrila, našo milo lepotico še vedno pogrešamo. Njena ljubezen še vedno odseva v Fellowovih temnih očeh. Hvala, Latina, za tvoje največje darilo, za Fellowa, in za skoraj štiri prekrasna, mnogo prekratka leta.

Fly je bil po svoje vsa ta dolga leta z nami, saj nam je njegova Monika pošiljala fotografije, ki so nas razveseljevale, pomirile, od navdušenja ponesle v višave, … Danes smo se spet prepričali, da je Fly edini kralj Monikinega srca. Drug brez drugega sploh ne moreta, kar je več kot očitno.  Fellow si je nezaupljivo ogledoval brata, ampak “nose to nose” na koncu pove vse. Zlati fantje, kaj ne, Monika?

Da je rampa za pse strašno koristna, smo se že neštetokrat prepričali. Naše pse smo naučili, da vstopajo v avto in izstopajo iz njega izključno s pomočjo rampe, saj jih tako lažje nadzorujemo in pravočasno privežemo, predvsem pa preprečujemo obremenitve komolcev pri doskoku. Naša Manca pa je ugotovila, da se po rampi lažje pride do Jenny in jo pocrklja. Potem dobiš pa še pasji poljubček in svet je prekrasen!

Naša pasja kopalnica je končno gostila tudi (malo tudi našega) Brookca, ki je “bon za lepotičenje” dobil od nas za letošnji – že 6. – rojstni dan.

Izjemno priden in potrpežljiv je hrabro zdržal do konca.